Pogajanja o večletnem finančnem okviru (VFO) EU

Zgodovina

 

Nastanek VFO v kriznih razmerah

Zamisel o ustanovitvi večletnega finančnega okvira se je porodila v času proračunske krize v EU v poznih sedemdesetih in v osemdesetih letih prejšnjega stoletja. Svet in Evropski parlament se v letih 1979, 1984, 1985 in 1987 nista zmogla pravočasno dogovoriti o proračunu EU za naslednje leto. To je sprožilo uporabo okornega sistema začasnih dvanajstin, kar je povzročilo zamude pri izvajanju programov in povračilu plačil državam članicam.

 

Upadanje prihodkov, povečanje odhodkov

Eden od razlogov za proračunsko krizo EU je bilo dejstvo, da so začeli prihodki upadati, medtem ko so bili odhodki vedno večji. Na strani prihodkov, zlasti ukinitev tarif je privedla do zmanjšanja obsega lastnih sredstev. Po drugi strani je politika kmetijskega trga postajala vse dražja, oblikovale so se nove politike (na primer skupna ribiška politika) in k Skupnosti so pristopile nove članice (Grčija leta 1981 ter Španija in Portugalska leta 1986).

 

Uspeh VFO

Prizadevanja za uskladitev prihodkov z odhodki, v glavnem s poskusi zbiranja dodatnih lastnih sredstev in omejevanja odhodkov, so se izkazala za nezadostna. Šele s sprejetjem prvega večletnega finančnega okvira ("sveženj Delors I" za obdobje od leta 1988 do leta 1992) so bili vzpostavljeni pogoji, s katerimi je bil zagotovljen nemoten in uspešen proračunski postopek.

 

Dve novi značilnosti

 To je bilo doseženo

  • z uvedbo pravno zavezujočih zgornjih meja odhodkov in
  • ustanovitvijo nove kategorije lastnih sredstev, tj. s prispevkom držav članic na podlagi bruto nacionalnega dohodka (BND), s katerim so se v okviru zgornje meje lastnih sredstev uravnotežili odhodki.

 

Leta 1988, v prvem letu svežnja o VFO Delors I, je bila ureditev začasnih dvanajstin uporabljena zadnjič. Od takrat so bili dogovorjeni še trije večletni finančni okviri, od katerih je vsak zajemal sedemletno obdobje.

Kronologija

1. januar 1988

Sveženj Delors I je bil osredotočen na vzpostavitev notranjega trga.

1988

Evropski svet, Bruselj, 11.–13. februar 1988

 

31. december 1992

1. januar 1993

Sveženj Delors II, ki je zajemal obdobje 1993–1999, je bil osredotočen na socialno in kohezijsko politiko ter na priprave v zvezi z uvedbo evra.

1992
Evropski svet, Edinburgh, 12. december 1992

1. januar 2000

Tretji VFO, Agenda 2000, ki je zajemal obdobje 2000–2006, je bil namenjen pripravam na širitev.

1999
Evropski svet, Berlin, 25. marec 1999

31. december 1999

31. december 2006

 

1. januar 2007

Finančna perspektiva za obdobje 2007–2013, pri kateri sta bili v ospredju trajnostna rast in konkurenčnost.

2005

Evropski svet, Bruselj, 16. december 2005

 

31. december 2013

   

  

Lastna sredstva: večje spremembe skozi čas

EU ne sme imeti primanjkljaja, zato so finančna sredstva za Evropsko unijo nepogrešljiva. Vrste prihodkov so se skozi čas vidno spremenile. Evropska gospodarska skupnost se je v svojih začetkih, od leta 1958 naprej, financirala skoraj izključno s prispevki držav članic. Te finančne prispevke so leta 1970 postopoma nadomestila lastna sredstva, ki so jih sestavljale le carine in dajatve za sladkor (tako imenovana tradicionalna lastna sredstva). Po letu 1975 so bila dodana še lastna sredstva na podlagi davka na dodano vrednost (DDV).

 

Vse večji pritisk

Vzdržnost tega sistema je v osemdesetih letih prejšnjega stoletja postajala vse bolj vprašljiva. Ukinitev tarif je še posebej skrčila donose lastnih sredstev, ki niso več zmogla pokriti vse večjih odhodkov. Zato je bila leta 1988, ko je začel veljati prvi večletni finančni okvir, ustvarjena nova kategorija lastnih sredstev: prispevek držav članic na podlagi bruto nacionalnega proizvoda (BNP), ki ga je pozneje nadomestil bruto nacionalni dohodek (BND). Ta kategorija lastnih sredstev je bila namenjena uravnoteženju odhodkov v okviru zgornje meje lastnih sredstev.

 

Prispevki in popravki

Nacionalni prispevki na podlagi BND držav članic danes znašajo 75 % prihodkov EU, medtem ko tradicionalna lastna sredstva pokrivajo približno 13 %, lastna sredstva iz naslova DDV pa 11 %. Preostali 1 % ali nekaj več sestavljajo drugi prihodki, tudi globe podjetjem zaradi kršenja pravil o konkurenci. Postopoma je bilo uvedenih vse več popravkov določb o lastnih sredstvih, da bi kompenzirali proračunska neravnotežja nekaterih držav članic.