Jezikovna ureditev v institucijah Evropske unije
Jezikovna raznolikost je ena od bistvenih značilnosti Evropske unije in prvovrstno kulturno bogastvo. S pridružitvijo desetih novih držav članic maja 2004 in nato še dveh januarja 2007 se je število uradnih jezikov podvojilo. Nobena druga organizacija ali ustanova na svetu pri svojem delovanju ne uporablja toliko jezikov.
Institucije Evropske unije imajo skupno "jezikovno ureditev", ki jo je določil Svet leta 1958. Ta ureditev se je s širitvami spreminjala, sedaj pa zajema naslednjih triindvajset uradnih in delovnih jezikov: angleščina, bolgarščina, češčina, danščina, estonščina, finščina, francoščina, grščina, irščina, italijanščina, latvijščina, litovščina, madžarščina, malteščina, nemščina, nizozemščina, poljščina, portugalščina, romunščina, slovaščina, slovenščina, španščina in švedščina. Delovanje Evropskega sveta in Sveta kot večjezičnih institucij zagotavlja jezikovna služba generalnega sekretariata Sveta, ki pri zakonodajnih besedilih tesno sodeluje z Direktoratom za kakovost zakonodaje v okviru pravne službe.